Spoštovani, spletni naslov www.myday.si uporablja piškotke, ki so namenjeni beleženju obiska. Spletna stran ne uporablja piškotkov, ki bi vsebovali vaše osebne podatke.

Ali dovolite uporabo piškotkov na tem spletnem naslovu?
Rojeni na ta dan
Irena Pavlič
Irena Pavlič je slovenska narodna delavka in urednica v Porabju na Madžarskem.
46. teden v letu
15. November 2017

Pomembne osebnostiNazaj

Robert Hauptmann15.11.1862

Wikipedia (07 Nov 2013, 12:20)

Gerhart Johann Robert Hauptmann, nemški pisatelj in dramatik, * 15. november, 1862, Ober Salzbrunn, Šlezija, Prusija (sedaj Szczawno Zdrój, Poljska), † 6. junij 1946, Jagniątków, Poljska.

Hauptmann velja za najpomembnejšega predstavnika nemškega naturalizma. Leta 1912 je za svoje delo na področju književnosti prejel Nobelovo nagrado za književnost.


Življenje

Hauptmann se je rodil v tedanjem mestu Ober Salzbrunn. Kot otrok je obiskoval vaško šolo, po letu 1874 pa realko v Wrocławu (nem. Breslau), kjer je le za las opravil sprejemne izpite. Njegova starša Robert in Marija Hauptmann (rojena Straehler) sta v domačem kraju vodila hotel. Bil je najmlajši v družini. Imel je dva brata, Georga in Carla ter sestro Johanno. Skupaj z bratom Carlom sta najprej živela v dijaškem domu, kasneje sta se preselila k lokalnemu pastorju. V šoli se je soočil s strogostjo profesorjev ter njihovim razlikovanjem med višjim (plemiškim) ter socialno nižjim slojem učencev. Odpor do šole ter pogoste bolezni so pripomogli k temu, da je moral ponavljati prvi letnik. Wrocław mu je vedno bolj priraščal k srcu, predvsem zaradi možnosti, da je tam hodil v gledališče. Leta 1879 je začasno prekinil šolanje ter se preselil k stricu Gustavu Schubertu, da bi postal poljedelski vajenec na kmetiji. Zaradi fizične izčrpanosti je moral zamisel opustiti, saj je zbolel za pljučnico, ki ga je nato spremljala vse življenje.


Študij in kiparstvo

Oktobra 1880 se je vpisal v kiparsko šolo na Kraljevi šoli za obrt in umetnost v Wrocławu, kjer je spoznal Josefa Blocka, s katerim ga je odtlej povezovalo globoko prijateljstvo. Po izključitvi zaradi »slabega obnašanja« in ponovnem sprejemu na pobudo profesorja Roberta Härtla je 1882 šolo tudi dokončno zapustil. Za bratovo poroko je napisal igro Ljubezenska pomlad (Liebesfrühling), ki so jo prvič uprizorili na fantovščini. Na poroki je spoznal Marie Thienemann, nevestino sestro, s katero se je kasneje skrivoma zaročil. Z njeno finančno pomočjo se je lahko vpisal na študij filozofije in zgodovine književnosti na univerzi v Jeni, ki pa ga je prav tako predčasno prekinil. Kasneje se je z njeno finančno pomočjo skupaj z bratom Carlom odpravil na potovanje po Sredozemlju, kjer se je odločil, da se bo v Rimu ustalil kot kipar. Kasneje se je ta ideja izkazala kot neuspešna. Vrnil se je v Nemčijo, kjer se je prav tako neuspešno vpisal na študij risarstva na Kraljevi akademiji v Dresdnu, ter kasneje na študij zgodovine na akademiji v Berlinu. Bolj kot študiju pa se je posvečal gledališču.


Zakon z Marie Thienemann

Leta 1885 se je poročil z Marie Thienemann, sestro bratove žene. Slaba dva meseca kasneje sta zakonska para odšla na poročno potovanje v Rügen, natančneje na otok Hiddensee, ki je kasneje postal priljubljena počitniška destinacija Hauptmannovih. Ker je Hauptmannu mestno življenje povzročalo precej težav s pljuči, sta naslednja 4 leta živela v majhnem mestecu Erkner jugovzhodno od Berlina. Tukaj so se jima rodili trije sinovi Ivo, Klaus in Eckart. V bližnjem Berlinu je stopil v stik z naturalističnim knjižnim društvom Durch (Skozi) katerega člana sta bila tudi Karl Bleibtreu (soustanovitelj berlinskega gledališča Deutsche Bühne (Nemški oder) in Wilhelm Bölsche (urednik naturalističnega časopisa die Freie Bühne (Svobodni oder) - poimenovano po isto imenskem gledališču).

V tem času so nastala njegova dela: novela Železniški čuvaj Thiel (Bahnwärter Thiel) ter drami Pred sončnim vzhodom (Vor Sonnenaufgang; slo. 2003) in Tkalci (Die Weber; slo. 1984), ki je s pomočjo Otta Brahmsa, direktorja berlinskega gledališča Freier Bühne tudi premierno uprizoril. Podprl jih je tudi Theodor Fontane. Z dramo Samotni ljudje (Einsame Menschen) je po izjavah Konstantina Stanislavskega vplival tudi na Antona Čehova in rusko dramatiko nasploh.

Podlago za dramo Tkalci je Hauptmann našel v šlezijski tkalski vstaji iz leta 1844. Najprej je napisal delo (De Waber) v šlezijskem narečju, leto kasneje pa tudi v knjižnem jeziku. Pruska cenzura je gledališču Svobodni oder prepovedala uprizoritev, saj naj bi delo spodbujalo k razrednemu boju. Šele po posredovanju Hauptmannovega odvetnika, so dramo nazadnje uprizorili v tudi v berlinskem gledališču Deutsches Theater. Socialdemokratski krogi so bili nad uprizoritvijo navdušeni, medtem ko je cesar Wilhelm II svojo ložo v Nemškem gledališču odpovedal.

Bobrov kožuh (Der Biberpelz) je požel slabe kritike. Zaradi tega se je Hauptmann oddaljil od naturalističnega stila in se bolj posvetil mistično-religioznim ter pravljičnim temam.

Pod tem vplivom so nastala dela Hannelina pot v nebesa (Hanneles Himmelfahrt, slo. 1984), Potopljeni zvon (Die versunkene Glocke, slo. 1923) ter delo In Pipa pleše (Und Pipa tantzt). Leta 1893 je spoznal svojo kasnejšo drugo ženo Margareto Marschalk. Kljub več poskusom, da bi prebrodil zakonsko krizo, ki je s tem nastala, sta se leta 1904 s prvo ženo Marie dokončno ločila. Po letu 1901 sta Gerhart in Margaret skupaj živela v znameniti hiši Wiesenstein v Jagniątkówu (nem. Agnetendorf). Leto poprej je Margaret rodila sina Benvenuta (1900-1965). Hišo je avtor ljubkovalno imenoval »mistična lupina moje duše« (die mystische Schutzhülle meiner Seele).


Čas med prvo svetovno vojno

Leta 1910 je izšel njegov prvi roman Kristusov norec : Emanuel Quint (Der Narr in Christo Emanuel Quint). Dve leti kasneje mu je sledil roman Atlantis, po katerem so leta 1913 posneli tudi film. Tudi sam je napisal nekaj scenarijev za filme, ki pa niso bili nikoli uprizorjeni.

V obdobju preloma stoletja je prejel tudi več nagrad za književnost. Trikrat je prejel Grilparzerjevo nagrado (avstrijska literarna nagrada za književnost), naziv častnega doktorata na Univerzi v Leipzigu in Worcerster collega Univerze v Oxfordu. Leta 1912 je za svoje ustvarjanje, prevdsem na področju dramatike prejel Nobelovo nagrado za književnost. V nasprotju s socialdemokratskim in intelektualnim slojem pa nemški cesar Wilhelm II. ni cenil njegovega dela. Ob podelitvi Schillerjeve nagrade za književnost leta 1896 je celo vložil veto. Na prigovarjanje prestolonaslednika Wilhelma so leta 1913 odpovedali uprizoritev Hauptmannove Slavnostne igre v nemških rimah (Festspiel in deutschen Reimen), ker naj bi v njej bila stoto obletnico osvoboditvenih vojn proti Napoleonu prikazal preveč pacifistično. Kljub temu pa je ob nastopu vojne Gerhart Hauptmann spadal med 93 podpisnikov tako imenovane listine Manifest 93., kjer so številni znanstveniki, umetniki, pisatelji pozdravili pričetek I. svetovne vojne. Sam manifest je kasneje služil kot orodje propagande in je v tujini naletel na številne kritike ter pozornost. Leta 1915 mu je cesar podelil odlikovanje Rdeči orel (Roter Adler Orden) IV. kategorije, kar je najnižja stopnja tega odlikovanja. Kmalu po razvoju 1. svetovne vojne je spremenil mišljenje in se pridružil številnn intelektualcem, ki so podpisali »novo« listino. Ta je bila leta 1918 objavljena v berlinskem dnevniku »Berliner Tageblatt«, v njej pa se je Hauptmann skupaj z drugimi solidariziral z novo nastalo Weimarsko republiko.

   
" Najlepši trenutki v naših življenjih."